Zakaj, o Bog?

Kje si, mama?
Kam si šla?
O, ko tukaj bi bilá.
Pogrešam te in prebedim vse noči,
jočem, da imam zjutraj čisto rdeče oči.

Zakaj, mama?
Zakaj si odšla?
Zdaj je zame v srcu samo še tema.

Naj kričim?
Naj vpijem?
Vseeno je zdaj.
Tebe nikoli ne bo več nazaj.

In Bog!
Zakaj si to stóril?
Kot da mene bi umóril.

Ležim v postelji in pogledam na desno.
Tam je kar nekaj let bilo tvoje mesto.
A tam nikogar ni.
In ves čas zrem na to mesto.
Prazne, brez spanja so moje noči.

In nekaj bi te vprašala.
Je res lepo tam gori?
In, ali je res, da tam pojejo angelski zbori?

Podnevi se pogovarjam s tabo,
ponoči pa se počutim, kot da te ni;
le vsake toliko časa se mi levo oko zasolzi.
Pogledam v nebo in čakam, da mi pomežikneš,
ves čas upam, da mi kje ne ponikneš.

A če je lepo tam gori…
privoščim ti to.
In če mi slučajno kdaj pomežikneš…
vse noči bom gledala v nebo.