zaman se mi zdi vsak moj korak.
Blodim po temi, izhoda ne najdem,
med štirimi stenami se več ne znajdem.
Da bi kdo pomagal mi; vpijem, kričim,
a odgovora nazaj sploh ne dobim.
Moje upanje usiha, da našla bi rešitev,
za to ne pomaga skoraj nobena molitev...
Reši naj me veter,
reši naj me zmaj,
kdorkoli in kadarkoli,
samo da reši me že zdaj.
Od bolečine v glavi samo še kričim
in tukaj na okenski polici sedim.
Da skočim skozi okno, bila bi rešitev,
a verjemite mi, boleča kot britev.
Le kaj naj ukrenem, le kaj naj storim,
da, karkoli že, pravilno naredim?
Sedim tukaj in čakam?
Čakam, dokler ne dočakam?
Koga ali kaj?
Princa na belem konju?
V te pravljice ne verjamem več,
te lepe sanje so daleč že preč.
Lej; vidim lučko v daljavi.
Je zasvetíla v širjavi.
Proti njej stegnila sem rokó,
a skozi okno padla sem v temó.
Ni komentarjev:
Objavite komentar