Tistemu, ki je odšel v nebo

Sedim za mizo
in gledam tvojo sliko.
Stojim pred tvojim grobom
in gledam tvojo sliko.
Dolgočasim se na spletu
in gledam tvojo sliko.
Listam svoje dnevnike
in gledam tvojo sliko.
Sedim v razredu
in gledam tvojo sliko.

Spim
in vidim sliko tebe,
ko sem te nazadnje videla.

Nekaj se premakne v meni
in v očeh se mi začnejo nabirati solze.
Zavem se,
kako zelo pogrešam tvoj nasmeh,
tvoje loputanje z vrati,
tvoj način razmišljanja ...

... in tvoj glas.
Zaslišim ga, ko se spomnim nate.

Priznam!
Težko mi je,
ko se te spomnim,
ko vidim karkoli tvojega,
ko vidim tvojo sliko,
ko se te spominjam v razredu,
skupnih razrednih vikendih,
ko se te spominjam v dijaškem
in na ansamblu,
ki je propadel,
ker te več ni.
Ne morem biti več tam,
če te ni.

Solze mi lijejo po licih
in ne morem več pisati.
Solze mi lijejo po licih,
ker te več ni tu.

In ko zazrem se v jasno nočno nebo,
vem, da me gledaš,
vem, da si ena izmed tisočerih zvezd.
In nočem vedeti, katera zvezda si,
ker bi te sklatila z neba
in te ujela v moje srce
zraven vseh tistih lepih spominov.